Jug Italije je zagotovo krasna destinacija za zaključek poletja. Malo sva kolebala ali na levo ali na desno… No, mogoče so bila kriva nedavno prebrana dela Elene Ferrante , romantične napolitnaske kancone in seveda ugodni leti z Ronk, skratka, odločila sva se za obisk Kampanje.

Neapelj žal ni najbolj romantično mesto, pravzaprav je eno najbolj umazanih in kaotičnih mest v Evropi. Tudi slavna pizza napoletana, glavni mestni trg z baziliko in palačo Realo, ena najlepših metro postaj Toledo in ozke uličice s čiliji naju niso ravno prepričali. Res pa je, da je dober dan za tako veliko mesto premalo in mogoče mu bova dala še kako priložnost.

Najem avta “zadnji trenutek” je bil svojevrsten izziv, še bolj pa pot iz mesta, sploh, ker se je Google odločil za obvoz gneče preko kolovozov in celo smetišča….Res, tudi Googlu ni vedno za verjeti!

Cesta ob Amalfijski obali  velja za skriti dragulj Evrope. Vsak zavoj po serpentinah naju je navdušil z novimi čudovitimi razgledi na obalo in slikovita mesteca. Postanki so sicer svojevrsten izziv, saj je ob cesti skoraj nemogoče ustaviti, zato sva v naslednjih dveh dneh za obiske slikovitih mestec raje izbrala prevoz po morju, avto nama je bil žal bolj v nadlego kot v pomoč.

Ležerni Maiori , čudovit Amalfi, dramatičen, v skalo izklesan Positano in više ležeči mondeni Ravello, za katerega pravijo, da je bližje nebu kot morju…. Mesteca, ki jih je omenjal že sloviti Boccacio in so ohranila svoj blišč še danes, dih jemajoči pogledi in seveda “la dolce vita”!

Pompeji  so naju v mislih potegnili dve tisočletji nazaj in vzpon na Vezuv naju je nagradil s čudovitim pogledom na Neapelj, sama pa sva temu dodala še s požirek limončela in lokalnega vina Lacryma Christi .  Nazaj v Neapelj sva se prebila v popoldanski gužvi,  šofer ves ponosen, sovoznica pa z bledimi členki od nervoznega stiskanja pesti in kljuke vrat.

Za oddih sva na koncu izbrala sončno Ischio , dobro uro vožnje s trajektom iz Neaplja. Z vespico sva dva dni odkrivala romantična mesteca, tudi bolj skrite čudovite kotičke in seveda uživala ob izvrstni hrani. V begu pred edinim dežnim oblakom sva zavila z glavne ceste na ozko vijugasto pod in preko mostu nepričakovano naletela na najstarejši italijanski Spa ter kantino, kjer so nama pričarali pravo kulinarično doživetje. Pojem La dolce vita je dobil tu povsem nove dimenzije! Drugačna in povsem ležerna Ischia naju je povsem očarala in jo toplo priporočava za kratek spomladanski ali jesenski oddih.