Moj Camino – Mojca G

Camino de Santiago. Romarska pot svetega Jakoba. Odkar pomnim, sem dobesedno požirala filme in knjige na to temo, zgodbe romarjev so se me res dotaknile in nekje globoko v sebi sem vedela, da jo hočem prehoditi tudi sama. Samo pravi čas sem morala počakati.

Jeseni 2021 se je poklopilo par stvari. Po končani dolgoletni službi v korporaciji in pred naslednjim kariernim korakom, sem se odločila, da bom nekaj mesecev posvetila sebi in svojim najbližjim. In zdelo se je, da je to tudi pravi trenutek, da izpolnim dolgoletne sanje in se odpravim v Španijo, se prepustim poti, hoji in dogodivščinam. Na pot sem odšla sama, popolnoma odprta za okolico in pripravljena, da Camino v meni pusti kar najlepšo sled.

Iz Benetk sem poletela v Barcelono, tam ujela vlak za Pamplono in sprejela odločitev, da bo to tudi moj začetek hoje, 712 km do Santiaga de Compostela, kjer se sklenejo poti iz različnih delov Španije pred katedralo, kjer je pokopan sveti Jakob. Za pot sem potrebovala točno 4 tedne.

Naslednji dan sem oprtala nahrbtnik, obesila nanj simbol poti, Jakobovo školjko (ki sem jo kupila par let pred tem na turističnem potepanju po teh koncih z obljubo, da se enkrat vrnem:-), si nadela nasmeh in pogumno zakorakala na pot. Nahrbtnik sem že konec prvega dneva zmanjšala za kakšen kilogram. Stvari, ki so se mi še dan prej doma zdele nujne, so izgubile svoj pomen in predstavljale nepotrebno težo. Zložljiva posoda, vreča za pranje perila in lepa srajca za večerne sprehode, so, upam, dobile kakšnega novega lastnika, sama pa sem se do konca poti tako spoprijateljila s prtljago na mojem hrbtu, da se mi je zdela vsak dan lažja. So pa za pohodnike na francoski poti, ki je najbolj priljubljena med romarji, na voljo tudi službe, ki ti za par evrov prepeljejo prtljago do naslednjega prenočišča. Sama sem se tega poslužila enkrat, ko je bila pred mano daljša pot, jaz pa sem se spopadala z ogromnimi in bolečimi žulji in pohod s samo dnevno prtljago je moje muke zelo omilil.

Žulji so bili moja edina resna težava na poti. Kljub temu, da sem par mesecev doma veliko hodila in se pripravljala na pot in nisem pri tem dobila enega samega žulja, so me na Caminu preizkusili že drugi dan. Par naslednjih dni so se pojavljali novi in novi, sledila sem številnim napotkom mojih soborcev, kako se spopasti s to nadlogo. Meni so na koncu najbolj delovali posebni obliži za manjše žulje na prstih in drenaža večjih žuljev z dezinficirano iglo in nitjo, prekriti s sterilnim obližem. Par dni kasneje mi je prijazna Američanka podarila par svojih nogavic, ki so čudežno preprečili nastanek novih žuljev.

To me pripelje do meni najlepšega dela Camina. Romarji, pohodniki, ljudje s celega sveta, z najrazličnejšimi zgodbami in motivi za romanje, s katerimi si deliš hojo, odmore, prenočišča, hrano, nasvete o spopadanju z romarskimi težavami, pa tudi življenjske izkušnje in sanje. Ljudje, združeni na poti proti Santiagu, z dobrimi in slabimi dnevi, pa vedno z nasmehom in pozdravom Buen Camino ob srečanju. Kljub pozni jeseni (hodila sem v oktobru in novembru) je bilo na poti še vedno veliko število romarjev. Vsi, ki sem jih srečala, so bili izjemno prijazni, pripravljeni na pomoč, odprti za nove izkušnje in srečanja. Že dolgo se nisem počutila tako dobro, tako naravno ob sklepanju novih znanstev, vedno smo odkrili skupne teme, se učili drug od drugega, veliko pa smo se tudi smejali. Zabavna Nizozemka, s katero sva si pot krajšali s prepevanjem, v značine rumeno-modre barve odet Šved, ki me je prehiteval z neverjetno lahkotnostjo, zanimiva Francozinja, ki je pot začela že sredi Francije, pa avanturistični par iz Švice, ki je pustil službo in varnost rutine zamenjal za avanturo romanja kar od doma, starejši Kanadčan, ki je pot posvetil svoji pokojni ženi, ki je z njim potovala prav do Santiaga, odprt in karizmatičen Američan, ki je iskal svoj smisel po upokojitvi- to je samo nekaj obrazov in zgodb, ki so se mi za vedno vtisnile v spomin in to je bila tudi moja glavna motivacija, da sem tako vztrajno premagovala korake in kilometre, dan za dnem, v sončnih dneh, pa tudi v dežju.

Hodila sem 20 do 30 km vsak dan, brez dneva za počitek. Težko sem se sprijaznila s tem, da sem počasna in me vsi prehitevajo, sem se pa naučila o sebi tudi to, da sem vztrajna in ne potrebujem veliko počitka. Naučila sem se tudi poslušati sebe, telo je hitro povedalo, kdaj je ritem prehiter, kdaj potrebujem počitek….začela sem res uživati med ritmičnim korakanjem, opazovanjem narave, vmesnimi pozdravi in klepeti z drugimi romarji. Na Caminu je vse izredno naravno, vse kar počneš je, da ješ, spiš in hodiš. Že dolgo nisem bila tako zadovoljna ob malih stvareh, se veselila oprane obleke (povsod na poti so pralnice, kar ti pot precej olajša), dobrega kosila, krasnega kozarca vina. Pravzaprav so mi ob kosilu (menu del dia je bila najboljša izbira) običajo postregli kar s celo steklenico vina, kar je kazalo na to, da se pot vije po vinorodnih pokrajinah.

Začetek poti je bil v Navarri, kjer se je pot vila med polji in skrivnostnimi vasicami na hribčkih, čez par dni sem vstopila v Riojo, deželo močnega španskega vino tinto. Jesensko obarvani vinogradi, kamor ti seže pogled, so me spremljali in mi dajali energijo. Najdaljši in najbolj psihično zahteven del poti je bil čez pokrajimo Kastilja in Leon, po španski Mezeti. Ravnina, kamor ti seže pogled, velik del poti pa speljan ob cestah (sicer ločena pot za pohodnike), z malo sence in ta del mora biti poleti še bolj zahteven. Potem pa dvig v hribe proti zadnji pokrajini, Galiciji, kjer so zeleni grički in hoja po gozdovih še najbolj spominjali na Slovenijo. Tu me je par dni spremljal tudi dež in kljub velikim strahovom vnaprej, sem ugotovila, da tudi po dežju gre (samo čevlje je malo težje posušiti:-(

Celotno pot sem doživljala na zelo različnih ravneh. Vsak dan se me je kaj globoko dotaknilo, že dolgo nisem tako odprto in resnično doživljala spreminjajoče se pokrajine, narave, stikov z ljudmi…sprejemala, kar mi je prinesel vsak trenutek posebej. Tudi zdaj, par mesecev kasneje, Camino ostaja v meni, kot spomini na male trenutke in kot vera v lastno notranjo moč. In verjamem, da se bom na Camino še vrnila…